Menda se človeku lahko zgodi čisto vse. Dolga leta tega nisem verjel, ampak enkrat sem tudi sam doživel nekaj, česar ne bom nikoli pozabil. Ko sem se nekje na začetku drugega letnika srednje šole nekega petka vračal domov, sem prečkal Tivolsko parkirišče. Videl sem ogromno avtov, parkirno uro, nekaj znerviranih žabarjev in peščico kolesarjev, ki so hiteli nevemkam. Pogledal sem proti gozdu, kjer se je razprostirala ogromna Hala Tivoli. Tam so baje košarkarske tekme, koncerti in prireditve. Ni me preveč mikalo, da bi hodil na take zadeve, ampak tistega petka sem se ustavil pred velikim plakatom, kjer je pisalo FORGET ME NOT! Tako se je imenovala ena skupina, ki naj bi čez mesec dni nastopala v dvorani Tivoli. Na plakatu so bili slikani vsi štirje člani zasedbe. Premeril sem jih s pogledom: Ja, fejst fantje so! Eden je imel rumeno majico, drugi karirasto, tretji in četrti pa sta na sebi nosila kavbojske srajce. Vsi so bili lepo počesani in nasmejani. Nepremično sem gledal v tisti plakat, ko me od zadaj nekdo dregne: A so ti tako zelo všeč? Obrnil sem se: Ne, ne, saj samo malo gledam! Ponovno me dregne: Ja, pa bi šen na koncert? Jaz grem, sicer pa vsako leto obiščem vsaj en nastop teh štirih muzikantov. Všeč so mi. Daj, pridi še ti. Kmalu bo. Dobro bo. Saj, prevoz do doma, če ti je to težava, se lahko uredi s taksijem, teh pa je že tukaj ogromno. Izgovoril sem se: Bom še malo razmislil, ampak sem se hitro odločil, da grem. Kupil sem si vstopnico, jo skrbno spravil v jakno in čakal na tisti dan, ko sem nobel oblečen, počesan in veselo razpoložen marširal proti Tivoliju. Doma bi lahko pojedel kak kos kruha in salame, ampak sem si rekel, da bom en večer že zdržal. Baje da človek veliko zdrži. Ko sem šel preko parkirišča, polnega avtomobilov, mi je že malo krulilo v želodcu, ko pa sem prišel do vhoda, sem pozabil, da sem lačen. Ogromno ljudi s cele Slovenije. Nekateri veseli, drugi pijani, tretji zadrogirani, jaz pa vesel. Ko mi je varnostnik na vhodu pretrgal karto, sem hitel v dvorano.. Mimo mene so švigali ljudje, cigaretni dim in ogromno šankov z alkoholnimi pijačami. Pit ga nisem upal, saj bi se me hitro prijelo, ampak.......lačen sem bil. Vsako sekundo huje. Ker se koncert še ni začel, sem se obupano spravil do prvega šanka: A se da kaj za pod zob kupit? Debeli točaj je zmajal z glavo, nato pa mi povedal, da grem lahko na zadnji del tribune, ker se delijo prodajajo sendviči vseh vrst in oblik. Bil sem že sestradan kot pujs, zato sem z veliko brzino hitel do tistih sendvičev. Kupil sem si enega, amapak ni me nasitil. Kupil sem si še enega, nato pa za vsak slučaj še enega. Vse sem hitro zbasal v usta, ker se je koncert že začel. Letel sem v dvorano. Ni bilo pet minut, ko me je začelo boleti v trebuhu. Mislil sem: Ah, saj ni nič! Čez deset minut mi je postalo tako slabo, da sem moral na stranišče. Najbrž zaradi sendviča. Hitel sem v spodnji štuk, kjer je bilo polno sekretov. Smrdelo je po alkoholu, cigaretah, urinu in blatu, ampak to še zdaleč ni bilo najhuje. Vsa stranišča so bila zasedena. Zaklical sem: A bo kmalu kaj frej? V prvem stranišču sta se dva fanta špikala s heroinom. Tudi to se zgodi. Ker je bilo na stranišču vsaj deset kabin, sem preveril še ostale. V eni sta se dva fanta predajala strastem, v eni je en fant bruhal, v dveh je bila školjka zamašena, ko pa sem prišel do zadnje kabine, so se vrata potihem odprla.. Notri je bil en fant. V obraz je bil zelen, na glavi pa je imel nek polivinil. Umirjeno sem ga potrepljal in na njegovi glavi opazil nekaj belega. Nisem se trudil, da bi mu tisto spravil dol z glave. Bila je majhna etiketa, kjer je pisalo NE POZABI ME! Fant se je umiril. Slabost me je kmalu minila, ker sem izbruhal pol želodca. Fant je stal poleg. Gledal me je in molčal. Zahvali sem se mu, ko sem zapenjal šlic, on pa je rekel: NE POZABI ME! Nikoli ga nisem pozabil. Tistega pokvarjenega sendviča, ki sem ga žrl v TIVOLIJU.
